17. Nato jih je pustil. Iz mesta je šel v Betánijo in tam prenočil.
18. Ko se je Jezus zjutraj vračal v mesto, je bil lačen.
19. Ob poti je zagledal smokvino drevo in šel k njemu, toda na njem ni našel drugega kakor listje in mu je rekel: »Naj ne bo nikoli več sadu na tebi!« Drevo se je pri priči posušilo.
20. Ko so učenci to videli, so začudeno rekli: »Kako to, da se je smokva tako hitro posušila?«
21. Jezus jim je odgovoril: »Resnično vam povem: če boste imeli vero in ne boste dvomili, boste delali ne samo to, kar se je zgodilo s to smokvo; ampak če boste rekli tej gori: ‘Vzdigni se in se vrzi v morje,’ se bo to zgodilo.
22. Vse boste prejeli, kar boste prosili v molitvi, če boste verovali.«
23. Prišel je v tempelj, in medtem ko je učil, so stopili k njemu véliki duhovniki in starešine ljudstva ter rekli: »S kakšno oblastjo to delaš? Kdo ti je dal to oblast?«