25. Kdor namreč ima, se mu bo dalo in kdor nima, se mu bo vzelo še tisto, kar ima.«
26. Dalje je rekel: »Z božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo.
27. Naj spi ali bedi, ponoči in podnevi, seme klije in raste, da sam ne vé kako.
28. Zemlja sama od sebe poraja bilko, nato klas in končno žito v klasu.
29. Ko sad dozori, hitro prime za srp, kajti čas žetve je tu.«
30. Rekel je še: »Čému naj primerjamo božje kraljestvo ali s kakšno priliko naj ga ponazorimo?
31. Recimo: gorčičnemu zrnu, ki je takrat, ko ga vsejemo v zemljo, manjše od vseh semen na svetu.
32. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh povrtnin. Naredi velike veje, tako da morejo ptice izpod neba prebivati v njegovi senci.«
33. V mnogih takih prilikah jim je oznanjal nauk, kakor so ga pač mogli razumeti.
34. Brez prilike jim ni govoril; svojim učencem pa je na samem vse razlagal.
35. Ko se je tisti dan zvečerilo, jim je rekel: »Prepeljimo se na drugo stran!«
36. Ko so odslovili množico, so ga odpeljali s čolnom, v katerem je bil. Tudi drugi čolni so pluli z njim.
37. Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da so ga že zalivali.
38. On pa je bil na krmi in spal na blazini. Zbudijo ga in mu rečejo: »Učitelj, ti ni mar, da se potapljamo?«
39. Tedaj je vstal. Zapretil je vetru in rekel jezeru: »Utihni! Miruj!« Veter se je polegel in nastala je globoka tišina.
40. Njim pa je rekel: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?«
41. Prevzel jih je velik strah in so se spraševali: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in jezero?«